ŠVEDSKA - TEDEN #7
To je zadnji poln teden pred iztekom Erasmus prakse. Bila sem zelo zaposlena tako, da sem ga uspela napisati šele potem, ko sem se vrnila nazaj.
Torej v ponedeljek sem se v Hallsberg odpeljala z vlakom, kar je bila že prava rutina. Najprej 20min kolesarjenja do želežniške postaje, potem pa približno 20minut počitka na vlaku. V Aniara centru sem končala intervjuje s tremi udeleženci, ki so zaposleni Activinih projektih. Zanimalo me je predvsem to, kako so se osebnostno spremenili po nekaj letnem obiskovanju umetniškega centra in ustvarjanja. Kako se je, če se je, spremenil njihov slog ustvarjanja. Kako se je, če se je zmanjšal vnos zdravil proti depresiji, ADD, anksioznosti,… Pokazali so mi njihove prve umetnine in nekaj zadnjih tako, da smo lahko skupaj primerjali, kje vidijo razlike. Aniara je center, kjer se vsi počutijo sprejete in skupaj soustvarjajo prijetno atmosfero. Za to skrbita predvsem srčna mentorja John in Gunnila. John je pisec pesmi in glasbenik trenutno v bendu Hayes & Bagari project. Podaril mi je odličen CD, ki si ga rada zavrtim sedaj, ko sem spet doma. Popoldne sem se odpravila v pisarno Hallsberg, kjer mi Lars pokazal zabaven posnetek iz četrtkovega praznovanja. Mislim, da je to en izmed posnetkov, ki te kadarkoli lahko spravi v dobro voljo.
Zvečer me je sodelavec Kristian z družino povabil na fika time k njim domov. Želel mi je predstaviti švedski dom in svojo ljubko družino. Že sprejem je bil tako topel, ko sem na njihovem dvorišču zagledala napis: “Welcome Kaja!”, ki ga je s kredami narisala hči Bianca, stara 6 let. Kristian je rekel, da je bila to njena ideja in da je cel dan v šoli govorila, da pridem k njim na obisk. Preden sem prišla so doma vadili angleščino.:) Sin je star mislim, da 10 let in je strasten mladi nogometaš. Žena pa prijetna oseba, ki dela v Ikei, kot vodja oddelka. Mislila sem, da sem povabljena na kavico in prigrizek, ampak so me presenetili in pripravili pravo, obilno in odlično večerjo.:D (okusen losos, krompir in solata). Živijo v novi hiški v enem nadstropju, lepo opremljeno in urejeno. Pogovarjali smo se o različnih temah tako, da sta dobri dve uri res hitro minili. Po polnem dnevu sem se vrnila v svoje domovanje.
V torek sem se mi je po pogovoru z mami utrnila ideja, da kvalitativno raziskavo, ki jo izvajam in delam na praksi razširim in prevedem v slovenščino in jo uporabim za zaključno nalogo. Žal po več, kot dveh tednih iskanja strokovnih člankov nisem dobila nič oprijemljivega, tako da se mi je ta ideja zdela smiselna. Rok oddaje dispozicije je bil konec maja (31.5). Mail o morebitni spremembi sem poslala mentorici in somentorici. Tako, da sem bila v teh dneh v pričakovanju odgovora…
Na delu v pisarnici v Orebru sem bila polno zaposlena z raziskavo. Toliko popravkov, zdi sem mi, da sem šla skozi že tisočkrat pa še vedno ni čisto ok. Od angleške slovnice, do pisanja interpretacije in zaključkov… Delo sem potegnila tud v popoldanski čas.
V sredo sem si poleg pisanja in zaključevanja raziskave vzela čas za zgodnjo večerjo s tremi kolegi iz Aniara centra, ki sem jih v ponedeljek intervjurala. Johannes je predlagal kitajsko restavracijo v centru mesta in all you can eat meni. Res smo se napokali, malo poklepetali. Potem pa sem ugotovila, da se izgubila ključe od svojega stanovanja. Bili so tako prijazni in mi v primeru, da ga ne najdem ponudili prenočišče. Johannes je poklical Larsa, ki je takoj ukrepal in prišel nazaj v Orebro do pisarn. Johannes in Jenny sta me pospremila do tja in rekla, da prijatelja ne pustiš samega iskati kjučev.:) Tudi v prosorih Active ključa nismo našli, zato sva se z Larsom odpravila do stanovanja, kjer me je ključ po 10 urah še vedno čakal na tleh pred vrati. Zgleda mi je padel na tla, ko sem odklepala ključavnico za kolo. Konec dober, vse dobro. Cenim to, da so bili pripravljeni pomagati.
Naslednji dan je bil dela prost dan oz. verski praznik. Delala sem kar od doma in oblikovala zaključke. Popoldne sem se pridružila Anandi in njeni skupini s prakse na pikniku. Bilo je super, spoznala sem še dva psihologa, asistenta na fakulteti. Preiskusila sem se v švedski igri na prostem imenovani Kubb. Zabavna igra, kjer dve skupini ciljata figure z lesenimi palicami.
Zvečer sem se posvetila delu.
V petek si je večina Activinih sodelavcem vzelo dopust za podaljšan vikend, tako da bi bila v pisarnah sama. Supervizorka Asa mi je dovolila, da si delo za ta dan razporedim čez vikend. Z Larsom sva se namreč odpravila na izlet in raziskovanje manjšega mesteca Askersund, ki leži ob drugem največjem jezeru na Švedskem in v najbolj južni nacionalni park Tiveden. Askersund je prisrčno mestece, z otočkom in lepim razgledom na jezero. Tam sva pojedla okusno kosilo, lososa, seveda. In se odpravila na trekking turo v nacionalni park. Po neokrnjeni naravi sva hodila približno 3 ure. Poskušala sem se naužiti dobrin narave: zares svežega zraka, zelenih dreves, rjavih jezerc zraven gozda. Tu naj bi živeli troli, mitološka bitja. V iskanju le – teh nisva bila uspešna.:D Druženje z Larsom je vedno tako super, pogovarjala sva se prosto o stvareh, ki se jih pogovarjam le redko s katerim, o življenju, o dojemanju sreče in še tišina je bila prijetna. Po gozdni okrepitvi; čokoladah in tradicionalnih slaščicah sva se vrnila nazaj v Orebro, Lars nazaj k ženi, jaz pa k pisanju naloge.
Med vikendom sem se še zadnjič podružila z Avstralko Kelly in Nizozemko Anando. Dobile smo se ob manjšem jezeru, kjer sta se onidve skopali. Vreme je bilo že prav poletno, tako, da je bila voda dovolj topla. Poskusile smo švedsko pico in se za zaključek razvajale z belgijskimi vafli.
Torej v ponedeljek sem se v Hallsberg odpeljala z vlakom, kar je bila že prava rutina. Najprej 20min kolesarjenja do želežniške postaje, potem pa približno 20minut počitka na vlaku. V Aniara centru sem končala intervjuje s tremi udeleženci, ki so zaposleni Activinih projektih. Zanimalo me je predvsem to, kako so se osebnostno spremenili po nekaj letnem obiskovanju umetniškega centra in ustvarjanja. Kako se je, če se je, spremenil njihov slog ustvarjanja. Kako se je, če se je zmanjšal vnos zdravil proti depresiji, ADD, anksioznosti,… Pokazali so mi njihove prve umetnine in nekaj zadnjih tako, da smo lahko skupaj primerjali, kje vidijo razlike. Aniara je center, kjer se vsi počutijo sprejete in skupaj soustvarjajo prijetno atmosfero. Za to skrbita predvsem srčna mentorja John in Gunnila. John je pisec pesmi in glasbenik trenutno v bendu Hayes & Bagari project. Podaril mi je odličen CD, ki si ga rada zavrtim sedaj, ko sem spet doma. Popoldne sem se odpravila v pisarno Hallsberg, kjer mi Lars pokazal zabaven posnetek iz četrtkovega praznovanja. Mislim, da je to en izmed posnetkov, ki te kadarkoli lahko spravi v dobro voljo.
Zvečer me je sodelavec Kristian z družino povabil na fika time k njim domov. Želel mi je predstaviti švedski dom in svojo ljubko družino. Že sprejem je bil tako topel, ko sem na njihovem dvorišču zagledala napis: “Welcome Kaja!”, ki ga je s kredami narisala hči Bianca, stara 6 let. Kristian je rekel, da je bila to njena ideja in da je cel dan v šoli govorila, da pridem k njim na obisk. Preden sem prišla so doma vadili angleščino.:) Sin je star mislim, da 10 let in je strasten mladi nogometaš. Žena pa prijetna oseba, ki dela v Ikei, kot vodja oddelka. Mislila sem, da sem povabljena na kavico in prigrizek, ampak so me presenetili in pripravili pravo, obilno in odlično večerjo.:D (okusen losos, krompir in solata). Živijo v novi hiški v enem nadstropju, lepo opremljeno in urejeno. Pogovarjali smo se o različnih temah tako, da sta dobri dve uri res hitro minili. Po polnem dnevu sem se vrnila v svoje domovanje.
V torek sem se mi je po pogovoru z mami utrnila ideja, da kvalitativno raziskavo, ki jo izvajam in delam na praksi razširim in prevedem v slovenščino in jo uporabim za zaključno nalogo. Žal po več, kot dveh tednih iskanja strokovnih člankov nisem dobila nič oprijemljivega, tako da se mi je ta ideja zdela smiselna. Rok oddaje dispozicije je bil konec maja (31.5). Mail o morebitni spremembi sem poslala mentorici in somentorici. Tako, da sem bila v teh dneh v pričakovanju odgovora…
Na delu v pisarnici v Orebru sem bila polno zaposlena z raziskavo. Toliko popravkov, zdi sem mi, da sem šla skozi že tisočkrat pa še vedno ni čisto ok. Od angleške slovnice, do pisanja interpretacije in zaključkov… Delo sem potegnila tud v popoldanski čas.
V sredo sem si poleg pisanja in zaključevanja raziskave vzela čas za zgodnjo večerjo s tremi kolegi iz Aniara centra, ki sem jih v ponedeljek intervjurala. Johannes je predlagal kitajsko restavracijo v centru mesta in all you can eat meni. Res smo se napokali, malo poklepetali. Potem pa sem ugotovila, da se izgubila ključe od svojega stanovanja. Bili so tako prijazni in mi v primeru, da ga ne najdem ponudili prenočišče. Johannes je poklical Larsa, ki je takoj ukrepal in prišel nazaj v Orebro do pisarn. Johannes in Jenny sta me pospremila do tja in rekla, da prijatelja ne pustiš samega iskati kjučev.:) Tudi v prosorih Active ključa nismo našli, zato sva se z Larsom odpravila do stanovanja, kjer me je ključ po 10 urah še vedno čakal na tleh pred vrati. Zgleda mi je padel na tla, ko sem odklepala ključavnico za kolo. Konec dober, vse dobro. Cenim to, da so bili pripravljeni pomagati.
Naslednji dan je bil dela prost dan oz. verski praznik. Delala sem kar od doma in oblikovala zaključke. Popoldne sem se pridružila Anandi in njeni skupini s prakse na pikniku. Bilo je super, spoznala sem še dva psihologa, asistenta na fakulteti. Preiskusila sem se v švedski igri na prostem imenovani Kubb. Zabavna igra, kjer dve skupini ciljata figure z lesenimi palicami.
Zvečer sem se posvetila delu.
V petek si je večina Activinih sodelavcem vzelo dopust za podaljšan vikend, tako da bi bila v pisarnah sama. Supervizorka Asa mi je dovolila, da si delo za ta dan razporedim čez vikend. Z Larsom sva se namreč odpravila na izlet in raziskovanje manjšega mesteca Askersund, ki leži ob drugem največjem jezeru na Švedskem in v najbolj južni nacionalni park Tiveden. Askersund je prisrčno mestece, z otočkom in lepim razgledom na jezero. Tam sva pojedla okusno kosilo, lososa, seveda. In se odpravila na trekking turo v nacionalni park. Po neokrnjeni naravi sva hodila približno 3 ure. Poskušala sem se naužiti dobrin narave: zares svežega zraka, zelenih dreves, rjavih jezerc zraven gozda. Tu naj bi živeli troli, mitološka bitja. V iskanju le – teh nisva bila uspešna.:D Druženje z Larsom je vedno tako super, pogovarjala sva se prosto o stvareh, ki se jih pogovarjam le redko s katerim, o življenju, o dojemanju sreče in še tišina je bila prijetna. Po gozdni okrepitvi; čokoladah in tradicionalnih slaščicah sva se vrnila nazaj v Orebro, Lars nazaj k ženi, jaz pa k pisanju naloge.
Med vikendom sem se še zadnjič podružila z Avstralko Kelly in Nizozemko Anando. Dobile smo se ob manjšem jezeru, kjer sta se onidve skopali. Vreme je bilo že prav poletno, tako, da je bila voda dovolj topla. Poskusile smo švedsko pico in se za zaključek razvajale z belgijskimi vafli.
