ŠVEDSKA - TEDEN #1
Svoje zapiske in občutke glede prakse in mobilnosti na Švedskem bom delila, kot del pilotnega projekta Enhancement of students Employability II, ki ga organizira ZNI: Zavod za novodobno izobraževanje s pomočjo Erasmus+ sredstev. Mobilnost bo trajala dva meseca oz. 8 tednov in dva dni. ZNI in Activa sta partnerja in skupaj sodelujeta pri različnih projektih, kot je npr. projekt mobilnosti z naslovom "Exit comfort zone". Zaposleni v Activi so navdušeni nad Slovenijo in veseli jih sodelovanje z ZNI.
****
Uau… Koliko vtisov v enem tednu, stiskov roke, doživetij, odprtosti, topline.
Že ko sem se odpravljala sem bila ponosna, da to zmorem sama, da je pot lahko zelo lahkotna in varna. Na Go opti prevozu proti Milanu sem spoznala zelo prijetnega sopotnika, s katerim sva se takoj ujela in bila na letališču družba drug drugemu. Vesela sem bila, da se je pot tako dobro začela in se spraševala kaj vse je še mogoče…
V nedeljo 2.4.2017 sta me v mestu Örebro čakala Lars in Johan, zaposlena v podjetju Activa. Sprejela sta me res toplo in skrbno, še isti dan smo šli nakupit osnovne stvari, peljali smo se skozi center mesta, kjer sem lahko opazovala veličino mesta. Dobila sem svoje kolo za dva meseca, Solweig zaposlena v Activi mi ga je radodarno posodila. Na koncu dneva mi je Lars rekel, da bosta on in njegov kolega moja angela varuha za ta dva meseca prakse in počutila sem se tako mirno in domače.
Activa je podjetje, približno 30 zaposlenih, ki je bazirano v Örebru, ima pa tudi 3 "podružnice" na Švedskem v radiju 90km. Ukvarjajo se z organizacijo različnih projektov, njihova glavna misija pa je, da ljudem, ki imajo kakršnekoli psihične motnje, težave, ovire pomagajo pristopiti na trg dela. Največ udeležencev je starih med 18-30 let, vendar starost ne predstavlja nikakršne omejitve. To so pogosto ljudje diagnosticirani z Aspergerjevim sindromom, z ADHD, z avtizmom, z učnimi težavami, z anksioznostmi, bipolarnimi motnjami ipd. Udeleženci so napoteni k Activi preko socialne službe ali v sodelovanju z drugimi organizacijami. V teku vključevanja in iskanja primerne službe za posameznega udeleženca ima le-ta posebne priprave na delo samo in sicer v različnih centrih, podjetjih, organizacijah. To so npr. umetniški center Aniara, servisni center (popravljajo avte, sestavljajo motorje…), kuhinja zdravstvenega doma, proizvodnja čokolade, tovarna, kjer izdelujejo sveče, restavracije… V času teh priprav pridobijo določeno odgovornost, da na delo prihajajo točno, učijo se neke vrste delovne rutine. Trajanje priprav je odvisno od napredka in opravljanja dela za vsakega udeleženca posebej. Tudi po tem, ko udeleženec dobi "pravo" službo z redno plačo Activa skrbi za konstanten stik in dobro počutje tako zaposlenega kot delodajalca.
No, po tem opisu bi rada zapisala še veliko o svojem uvodnem tednu.
#1
V ponedeljek sem se s kolesom in s pomočjo Google zemljevida odpravila novim dogodivščinam naproti in sicer na sedež podjetja Activa. Tu me je pričakala supervizorka Asa in mi z mojo mentorico Stino predstavila podjetje preko Power pointa. Dobila sem predstavo kaj delajo, ampak mi kljub temu ni bilo čisto razumljivo, zato sem imela ta teden res priložnost spoznati vsakega posameznika in njihovo delo. Pripravili so mi urnik za dva tedna in bila sem presenečena, da so se tako zelo organizirali in predvideli mojo vsako uro pri njih. Zaradi urnika je bilo vse lažje, vsi smo točno vedeli kje in s kom se srečam. Asa me je predstavila vsakemu posamezniku v njihovih pisarnah. Po tem sem imela pogovor s Stino in Minali o njunem delu, kot karierni svetovalki. V času kosila sem spoznala še nekaj zaposlenih in opazila, da je njihov najljubši čas po švedsko “Fika” time ali odmor za kavo. Spijejo namreč več kav na dan, kar me je precej presenetilo. V času odmorov smo imeli največ možnosti za pogovor... Vsi so me tako odprto sprejeli, vse je bilo tako tekoče, tako, da sem se lažje sprostila že prvi dan.
Po kosilu me je Eva peljala do zdravstvenega doma, kjer mi je s sodelavko razkazala kje udeleženci lahko delajo. Pomagajo pri pripravi hrane, pri pospravljanju jedilnega prostora in kuhinje. Obiskali sva tudi center, kjer reciklirajo in servisirajo invalidske vozičke, pomožne palice in pripomočke kot je “hojca”. Spoznala sem tri mlade fante, ki so bili tam na pripravništvu. Imela sem tudi sestanek z Larsom, s katerim sva debatirala o mojem delu in možnostih, ki jih imam.
#2
Naslednji dan je bil precej statičen, celo dopoldne smo imeli predavanje o ekološkem ozaveščanju in implikacija ravnanja z naravo na delovno mesto. Vse je potekalo v švedščini tako, da sem si kakšno besedo prevedla z google prevajalnikom ali pa mi je soseda prišepnila o čem teče beseda. Takšno predavanje morajo imeti enkrat na leto, da ustrezajo merilom in ekološkem certifikatu. Po kosilu sem se pred celotnim podjetjem, prišli so tudi zaposleni iz drugih treh lokacij, na kratko predstavila. To je bil kar velik preboj zame, govoriti pred skupino izobraženih ljudi in to v angleščini. Mislim, da mi je uspelo, dobila sem kar precej vprašanj o svojem študiju, diplomski nalogi… Po predstavitvi, smo si ogledali zemljevid Slovenije in nadaljevali z mesečnim sestankom. Dogovarjali so se glede dela, kvalitete, pomankljivosti, glede dopusta… Po sestanku sva se z Larsom odpravila v center mesta, ker mi je želel popestriti popoldne in pokazati glavne znamenitosti. Bilo je res zabavno in poučno, čas je minil tako hitro, da sva po štirih urah ugotovila, da je svoj delovni čas zares precej podaljšal. Na tem srečanju sva se res lahko pogovarjala odprto, v njegovi družbi sem res uživala. Dal mi je napotke, kaj se splača pogledat, kateri avtobus je najboljši do moje nastanitve, do Stockholma itd.
#3
V sredo sva se v Orebru dobili s sodelavko Leno in se odpravili proti Hallsbergu, približno 30km južneje od Orebra. Tam mi je razkazala prostore in razložila kaj pravzaprav počne. Lena spremlja udeležence v času njihovih priprav in v času pravega dela. Z njimi ima največ stika. Zato sva odšli na srečanje s punco, ki ima učne težave in lahko rečem, da tudi neke vrste anksioznost. V času pripravništva dela na bencinski črpalki in pomaga zaposlenim. Srečanje je potekalo v švedščini, tako da nisem mogla spremljati kaj več kot kretenj. Mi je pa Lena razložila, da so zaposleni želeli, da bi urnik dela prestavila na zgodnejšo uro (8:00), kar je udeleženko zelo zmotilo. Ima težave z vstajanjem in nikoli ne ve ali se ji bo zjutraj uspelo zbuditi. Tako da je bilo na srečanju precej čustveno, udeleženka je tudi jokala. Njene skrbi je Lena poskušala omiliti in ji, dala možnost, da se odloči za ponudbo naslednji dan. Popoldne smo si z Johanom ogledali umetniški center Aniara in servisni center z enakim imenom.
#4
V četrtek sem sodelovala pri tedenskem srečanju skupine, ki gre v nedeljo v Nemčijo na enomesečno mobilnost. To so najstniki stari med 18-23 let, ki imajo večinoma učne težave ali Aspergerjev sindrom in si želijo izkusiti tujino in prakso tam. Priprave na pot so bile zabavne in poučne; učili so se kako reagirati, ko je nekdo jezen, kako prepoznati znake jeze pri sebi in pri drugih. Predavatelja sta ozaveščala kaj vse se na mobilnosti lahko zgodi ali je to domotožje, nesrečna ljubezen, odnosi… Zdelo se je, kot da sta omenila vse, kar se lahko zgodi in tako udeležencem dala občutek varnosti in pripadnosti drug do drugega. Zame je bilo to nekaj res zanimivega, da sta jim omenila čisto vse, kar je prineslo res nekakšen mir in varnost v odnos. Ugotovila sem, da ljudem s takšnimi “diagnozami” pomeni veliko, da točno vedo, kaj se lahko zgodi, da vedo kakšne so posledice, kako reagirati.
#5
V petek sem imela veliko priložnost sodelovati in spoznati delo v Aniara umetniškem centru Hallsberg. John in Gunilla, mentorja in vodji centra sta mi razkazala prostore njihove izdelke in potek dela. Tekom dneva sem imela stik z udeleženci, ki dnevno prihajajo tja in ustvarjajo v družbi ali pa na samem. Mentorja jih pri ustvarjanju spodbujata, opazujeta kako napredujejo, se z njimi veliko pogovarjata in sta za njih kot steber, na katerega se vedno lahko zaneseš. Pri njunem delu je moč čutiti veliko srčnost. John mi je rekel, da on skoraj nikoli ne pogleda dokumentacije udeležencev, ki pridejo prvič, saj ga njihova psihološka diagnoza ne zanima. Pravi, da je vsak človek unikaten ne glede na oznake, ki jih ljudje drug drugemu pripisujemo. Pravi, da so ljudje z Aspergerjevim sindromom, avtizmom, s težavami pri učenju ali pa z drugimi psihološkimi motnjami veliko bolj intuitivni in hitro začutijo prisotnost in energijo človeka. V centru spodbujajo sprejetost, zaupanje in spoštovanje, katerega ljudje s takšnimi “oznakami” zunaj centra redko prejmejo v tolišni meri, kot tu.
Imela sem priložnost govoriti, ustvarjati skupaj z udeleženci in njihova prisotnost in zgodbe o njihovem razvoju so me zelo ganile. Ellie, udeleženka me je vprašala kaj je moja strast, sklepala sem, da sledi temu, kaj si človek zares želi… John mi je povedal o zgodbi osebe A, ko je pred dvemi leti prvič prišel v umetniški center. Bil je zelo zaprt, redkobeseden, prepričan, da ne zna ustvarjati. Po enem mesecu obiskovanja je naredil lutko, ki je bila res vrhunsko narejena (sem jo videla) in ko je spoznal, da zmore, da ga ljudje spodbujajo se je odprl in z mano danes govoril precej odprto in se zanimal za moje interese ter mi z veseljem pokazal video-posnetke, ki jih je sam posnel. Ob tej zgodbi sem bila res ganjena, ker v resnici vsak zmore, če ima okolje, ki je zanj spodbudno in brez obsojanja. Diagnoze so zgolj oznake, kako lahko pomagaš do boljšega funkcioniranja osebe ne pa kot oznaka, da so ti ljudje smatrani in dani v isti koš. Ko sem se vračala domov, je bila večina vlakov odpovedanih, zaradi napada v Stockholmu. Dogodek me je šokiral sploh pa to, da se to dogaja tako blizu. Vseeno pa menim, da ne smemo pustiti, da nas vodi strah, če bomo pokazali ljubezen in spoštovanje bo za ozračje veliko lažje.
#6
Lars in Asa sta me v soboto povabila na koncert rock skupine Backwood spirit. To je bil njihov prvi nastop pred publiko, prej so svoje delo objavljali samo preko spleta. Koncert se je odvijal v prijetnem Lounge baru Wobler v centru mesta. Vzdušje je bilo zelo prijetno, glasba in družba pa pravi užitek. Pred tem se ujela 15 minut zaključka nogometne tekme, ki jih Lars obožuje. Cel bar je glasno navijal, dogajanje je bilo presenetljivo pestro.
#7
V nedeljo sem si ogledala romantični del mesta s starimi hiškami, tam so postavili tržnico z velikonočnimi okraski, butičnimi izdelki itd. Veliko Švedov se je sprehajalo z družinami, bilo je res umirjeno, nedeljsko. Popoldne sem se pridružila Eramsus študentom na prvem BBQ pikniku.
