ŠVEDSKA - TEDEN #6
Ta teden je bil zame učenje novega, učenje kako pustiti stvari za sabo, da jih ne prenašaš v čas po službi. Sploh če so to čustva drugih, ki ne pripadajo tebi.
#1
V ponedeljek sem imela sestanek z Aso, o tem kako napreduje raziskava, če potrebujem kaj pomoči. Kot mi je Lars že omenil, bom nalogo predstavila pred skupino, ki sodeluje pri projekt mobilnosti iz Orebro regije in pred Activinimi sodelavci, to novico mi je potrdila tudi Asa. Predstavitev raziskave naj bi trajala uro, tako da to zame predstavlja velik zalogaj. Vse skupaj se bo odvijalo predzadnji dan, preden grem. Upam, da mi uspe nalogo čimprej napisati, da bom imela zadosti časa za priprave. Zraven namreč veliko raziskujem o diplomski nalogi, napisati moram tudi “članek” o Art therapy s tremi udeleženci iz Aniare, tako da se mi je dela kar nabralo.
#2
V torek sem imela na sporedu nove intervjuvance in sicer skupina mladih, ki je ravno prišla nazaj iz mobilnosti v Nemčiji. Tam so bili en mesec, vsak je imel svojo delovno izkušnjo na praksi, v različnih podjetjih. To so udeleženci stari 19, 20 let, ki še obiskujejo šolo. Zjutraj sem ugotovila, da se mi je en izmed napisanih intervjujev zbrisal, zato sem ga morala ponovno napisati, kar seveda vzame dosti časa.
Tekom dneva sem izvedla 3 intervjuje, udeleženci niso bili tako zgovorni, kot njihovi predhodniki. Poskušala sem jih spraševati s podvprašanji, bilo je težje. Mogoče zato, ker so ravno prišli in še niso imeli dovolj časa premisliti o izkušnjah, se jim še niso usedle… Poskušala sem z res konkretnimi vprašanji, ker večina ne razume in ne vidi smisla v vprašanju “kakšne spremembe opažaš?”- je preveč abstraktno. In to čisto razumem in spoštujem, hvala, ker smo si različni, ker vsak vidi drugače, ker nas to dela posebne.
Pred kosilom sem imela čas še za četrti intervju z dekletom S. Prišli sva v malo konferenčno sobo, kjer je bil mir. Pred tem sem jo spoznala zjutraj, zdela se mi je zadovoljna, vesela, o izkušnji mi je odprto pripovedovala… Nato pa, ko sem jo pred samim intervjujem vprašala kako je, mi odgovori, da je zelo slabo. Da ne ve kaj naj naredi, da se ji zdi, da ima mejno osebnostno motnjo, ampak da ji ne odobrijo psihologa. Začela je razlagati, da včasih razmišlja o samomoru, da je imela v Nemčiji krizo, ko je hotela skočiti čez okno, skušala se je prepričati, da počaka prvo osebo, ki pride v sobo, da tisti moment/ situacija mine. V tistem, ko mi je vse to razlagala iz preprostega vprašanja kako si, sem se poskušala vživeti v 100% vlogo psihologa, nekoga, ki je tam zanj, ki ga posluša, ki mu nudi varnost in stabilnost. Razmišljala sem o vsem znanju, ki ga imam, s katero tehniko lahko spremeni pogled, kako se lahko premakneva iz vseh teh potlačenih, nabranih čustev v njej. Ker je bila na robu joka in sem opažala, da ji je malce lažje, ker je situacijo lahko nekomu zaupala sem ji predlagala, da greva v sobo, kjer se lahko namesti na kavč in začneva s preprostimi tehnikami, katere sem tisti trenutek priklicala v spomin. Začele sva z dihanjem, da sva se zavedali vsakega vdiha in izdiha. Med tem mi je še omenila spolno zlorabo iz preteklosti… Iz preteklosti se ji je nabralo veliko neprijetnih izkušenj, ki se projecirajo v sedanjost. Vsa ta čustva in črno bel pogled žal osebnost zmede in oseba ni zmožna razvijati primarna čustva (žalost-veselje, jeza-strah, gnus-sprejemanje, presenečenje-pričakovanje), ampak se pojavljajo neuravnovešena sekundarna čustva, ki so ponavadi veliko intenzivnejša, kot primarna in povzročajo večjo stisko v človeku. Sophia potrebuje psihologa, ki jo bo vodil, kjer bo lahko skozi proces terapij predelala in prepoznala svoja čustva in svoje destruktivno vedenje zamenjala z drugačnimi reakcijami. V tem trenutku pa sem jaz bila tista, ki sem jo želela pomiriti, ji dati vrednost, da zmore. Po vajah dihanja, se je ulegla na kavč, kjer sva s pomočjo progresivne relaksacije telesa, sprostili celotno telo iz krča, ki ga je čutila. To je lahko ena izmed faz poglabljanja pri metodi medicinske terapevtske hipnoze, ki se jo učim pri Prof. Dr. Marjanu Pajntar.
Medtem sem jo spraševala; komu ta čustva vse pripadajo; velikokrat čustva, misli, občutke prevzamemo iz svoje okolice. Mogoče je v naši okolici sorodnik, ki je depresiven- kar naše telo iracionalno zaznava in prevzema žalost nase, da se druga oseba počuti bolje. Ali pa težave drugih prevzmemo nase in se sprašujemo zakaj smo utrujeni… Pomembno je, da se sprašujemo, z vprašanji odpiramo več možnosti, odpiramo vrata spremembam.
Npr. vprašamo se lahko karkoli:
Komu ta čustva, občutki, misli pripadajo?
Kako je lahko še boljše kot to?
Kakšen dan me čaka danes? Kaj vse lahko izkusim? Kako lahko sledim radosti?
Odgovori so pri tem nepomembni, ker jih naše nezavedno samo išče. Samo prepustiš se vedenju telesa in tvojega uma, on ve kaj je najbolje in kaj je zate lahkotno.
Nadaljevali sva s tehniko Access barsov, ki vključuje vprašanja, ki sem jih omenila. Access bars je tehnika sproščanja, ena izmed ključnih tehnik Access Consciousnessa. Pri tej tehniki se z dotikom točk na glavi in obrazu upočasnijo možganski valovi, telo postane sproščeno, možgani lahko preidejo v alfa stanje. To omogoča, da se misli, občutki, čustva, ki se tekom življenja nabirajo, zmanjšajo in izbrišejo. Zmanjša se vse, kar smo smatrali “da ne (z)moremo”, vse, kar smo prej obsojali, da ni prav. Telo in um začneta delovati optimalno, ker se začneta dopolnjevati in ne s tem, kar smo si ustvarili v družbi, da je prav. Misli, ki si jih ustvarimo tako zelo vplivajo na našo realnost, tu pa to, da npr. “ kruh redi” spremenimo v to, da je temu lahko drugače, da je to lahko samo en izmed zanimivih pogledov. Ko stvari ne sodiš in obsojaš, se odpreš sprejemanju.
Po 45minutah terapije, se je dekle S. popolnoma sprostila, tudi njeno telo je sledilo…
Ko se je prebudila, vmes je zaspala, je rekla, da je gmota, teža iz nje šla. Da se počuti veliko bolje, lažje, bila je presenečena. To je bila tudi potrditev zame, sicer je mogoče v njenem primeru kratkotrajna, ker verjetno potrebuje dolgotrajnejšo terapijo. “Svetovala” sem ji, da to, kar čuti sedaj (lahkotnost, sproščenost, pomiritev) poskuša prenesti v situacijo, ko ji bo težko, in se takrat poskuša spomniti prijetnega občutka v svojem telesu. Tej tehniki se reče sidranje, ki sem se jo naučila na pol-letnem izobraževanju Nevro-lingvistično programiranje v NLP inštitutu. Kot lahko prebirate sem izvedla svoj “mix” znanj s faksa in ostalih dodatnih izobraževanj. Vesela sem, da je S. naredila manjši korak pri sebi, kot se ga jaz na moji poklicni poti. S takšnim, težkim primerom se še nisem srečala, zato mi je bilo po tem težko vse to sprocesirati. Zmenili sva se, da naslednji teden zares izvedeva intervju o mobilnosti, še enkrat bova ponovili današnje tehnike. Kljub temu, da sem ji pomagala, sama nisem bila pomirjena. Po službi sem šla v naravo, ampak nekako mi ni čisto uspelo.
#3
Naslednji dan sem obiskala Hallsberg, Aniara center. Tam sem imela res lepo izkušnjo… Imela sem pogovor z Johnom, vodjo centra. Pogovarjala sva se, kaj točno bom raziskovala v članku, ki ga imam namen napisati… Brez, da bi kaj omenila, je odprl temo, kako se soočati s čustvi drugih pri delu in kako pozabiti misli na delo po končani službi. Prav uau, kako se misli prenašajo, brez besed, John je moje očitno zaznal. Z njim se res lahko odprto pogovarjam o življenju, ker nič ne sodi, ker je v dopuščanju. Razlagal mi je, da kljub težkim primerom, ki se seveda prikradejo v sanje (kjer jih verjetno razrešujemo), poskušamo misliti čimmanj. Poskrbeti je treba za sebe, za druženje z ljudmi, ki jih imamo radi, za šport, za odprte, globlje pogovore… Predlagal mi je knjigo avtorja D. Millmana- Pot miroljubnega bojevnika (way of the peaceful warrior).
Popoldne sem svoje delo nadaljevala v pisarnah v Hallsbergu.
Po službi smo se z Larsom, sodelavko Marie in Denisom odpravili na izlet. Naš cilj je bil bližnji hrib z razgledom na celotno regijo z nadmorsko višino 265m. Orebro regija je precej ravna dežela z nižjimi hribi. Skoraj do vrha smo se pripeljali z avtom, zadnjih 500m pa prehodili. Pogled je bil čudovit, pokrajina in narava tako spokojna. Prav pasalo je stati v tišini in opazovati dražljaje iz okolja. S seboj smo prinesli večerjo, se udobno namestili pod skalo, v zavetrje in uživali z otroškimi kozarci in kavico. Marie in Lars sta zelo sproščena in nasmejali smo se njunemu prijetnemu humorju. Prinesla sta tudi daljnoglede, tako da smo lahko opazovali okolico od “bližje”.
#4
Včerajšna ekskurzija se je nadaljevala; z Ronny-jem in Minali smo se odpravili proti severu regije, zopet v čokoladnico. Tam se spoznala praktikantko E., ki ima Aspergerjev sindrom. Prijetna punca, pri kateri ne opazim znakov sindroma. Ob kavici in čokoladnih pralinejih so imeli sestanek v švedščini, jaz pa sem jo imela priložnost vprašati, kako ji je delovno mesto všeč. Ronny in Minali sta mi potrdila, da ima res blažjo obliko Aspergerja. O svoji izkušnji ni ravno želela govoriti, mi je pa povedala, da namerava študirati tuje jezike v šoli za odrasle in da bo svoje priprave v čokoladnici podaljšala čez poletje.
V Kopparbergu smo obiskali šolo za odrasle s katero Activa sodeluje. Imajo veliko primerov z migranti in tudi s Švedi učijo jih jezika in drugih predmetov. Gospa Anlois in njena sodelavka sta mi razlagali kakšno je njihovo sodelovanje z Activo. Kako spodobujajo svoje učence, da se udeležijo projekta mobilnosti…
Za zaključek dneva, smo imeli čas za Gofiko (kavico in slaščice) na hribu tik nad mestom, kjer so smučarske proge.
#5
Danes sem imela “popravni izpit” in novo priložnost za srečanje s psihologom Hallanderjem. Predstavljala sem si starejšega gospoda, a je nastopil mlajši psiholog, prav tako poln znanja. Dela po metodi DBT: t.i. dialektično-vedenjska terapija, katero mi je predstavil. Vsaka terapija se snema zato, da lahko kasneje s kolegi secirajo dele in se pogovarjajo o izboljšavah. Tu jim skupnost (team) predstavlja pomemben steber, saj se s kolegi lahko o svojih primerih pogovarjajo in si svetujejo. Hallander pravi, da mu je tak način blizu, ker lahko svoja razmišljanja deli z isto mislečimi, na nek način prepusti dvome in ima tudi sam podporo.
V dvournem predavanju mi je razložil kar precej stvari. Terapija temelji na prepoznavi čustev in učenju sprejemanja le-tega. Ljudje svojih čustev velikokrat nočemo sprejeti, potrditi, ker smo se tega naučili v preteklost. Npr. kot fantku so nam rekli, da ne smeš jokat, da moški ne jokajo. To smo slišali mnogokrat v času odraščanja, kar se je seveda zapisalo v naše možgane. Ko se čustva nabirajo počasi in z leti, pride do situacije, ko je čustvo preveč intenzivno, da bi ga lahko kontrolirali. Lahko je to zmes večih primarnih čustev, ki jih ne zmoremo potrditi in jih zmanjšati. Ti ljudje se ne znajo vrniti na normalno stanje, ampak so vedno višje (na grafu) pri doživljanju intenzivnih čustev. Kar je težko kontrolirati in uravnavati zato posegajo po samodestruktivnih, kompulzivnih dejanjih, ki so kratkotrajen izhod iz situacije, dolgotrajno pa povzročajo sovraštvo do samega sebe. Pri DBT imajo več stebrov in stopenj terapije, kjer klient spoznava samega sebe in svoje reakcije. Terapevt ga vodi, a mu ne svetuje- lahko mu celo razlaga o sebi, če tako čuti. S tem se klientu približa in pomaga pri grajenju pristnega- varnega odnosa. Pri terapiji, ki traja največ 2 leti, dvakrat tedensko (enkrat individualno, drugič skupinsko), se srečujejo z različnimi tehnikami, metodami. Delajo na preventivi, kako destruktivno dejanje zamenjati z drugim dejanjem, ki ne povzroča škode. Učijo se čuječnosti, učijo se o odnosih, kako pomembno je opisovanje situacije, prepoznavajo čustva in jih izražajo na njim nov način. Na ta način se izogibajo čustvenim ekstremom in skrbijo za osebnostno stabilnost. Pristop se mi je zdel zelo zanimiv, saj vključuje tako vedenjsko kot kognitivno komponento in obe skupaj združuje na smiselen način. Hvaležna sem bila za vnemo in izčrpno predavanje, prepričana sem, da mi bodo informacije koristile pri nadaljnih odločitvah.
#6 & #7
To je zadnji vikend, ko je Denis z menoj na Švedskem. Izkoristila sva čas za naju, obiskala sva stolp Svampen, dobro jedla in se zabavala, si ogledala Evrosong... Letos sem po dolgem času navijala za favorita portugalca Salvadorja, ki je zmagal. Zaspala sem z nasmeškom in prijetnim občutkom, da kvalitetna glasba seže do srca, kot je tudi dosegla Evropejce, ki so glasovali.
