ŠVEDSKA - TEDEN #3
Ta teden je bil namenjen predvsem načrtovanju in razmišljanju o raziskavah in delu, ki jih bom izvedla v času prakse v Activi. Delo je bilo predvsem samostojno, tako da sem večino časa (8ur na dan) preživela za računalnikom v moji mali pisarnici, ki so mi jo zaupali za čas, ko sem tu.
Zato bom v tem tednu poskušala na blog objaviti še nekaj več, nekaj bolj splošnih in zanimivih opazk o švedski kulturi in navadah, ki so se mi zdele prisrčne, drugačne, zanimive…
Moja prvotna naloga je ta, da naredim poročilo/ raziskavo o zadovoljstvu in spremembah udeležencev projekta mobilnosti v tujini z naslovom Exit comfort zone. Mobilnost traja 1 mesec v tujini, pred tem pa imajo udeleženci dva meseca priprav doma in po končani mobilnosti še en mesec evalvacij. V projekt se lahko vključijo mladi, ki imajo diagnosticirano kakšrnokoli duševno motnjo (ADHD, Aspergerjev sindrom, avtizem, učne težave ipd) in si želijo nekaj novih izkušenj za nadaljne delo in iskanje zaposlitve. Ravno, ko sem prišla na Švedsko je ena izmed skupin dijakov/študentov odšla na mobilnost v Nemčijo. Ko pridejo nazaj v sredini maja, bom z njimi individualno izvedla intervju in njihove komentarje, doživljanja poskušala ovrednotiti in zbrati v smiselno celoto.
#1
Ponedeljek je minil z načrtovanjem, z miselnimi vzorci, brain-stormingom. Načrtovala sem kako se bom lotila dela, kaj bo največji doprinos Activi in meni. Večino dneva sem presedela za računalnikom.
#2
V sredo sem imela sestanek z direktorjem Orjanom, pred tem nisem točno vedela o čem bo tekla beseda. Zato me je presenetila tema pogovora in njegov interes, kako se počutim po dveh tednih dela v Activi, če se moja pričakovanja izpolnjujejo, kaj lahko še naredijo, da bo zame praksa v študijskem smislu vredna, zanimivejša. Prav toplo mi je bilo pri srcu, ko je rekel, da je njim- kot zaposlenim odlično, da so me lahko vzeli pod okrilje in da jih tudi jaz lahko kaj naučim. Počutila sem se vredno tako lep občutek je, ko te nekdo tako odprto sprejme- sploh če je to tujina. Tu vidim kaj vse je možno premakniti z dobrimi, odprtimi, poštenimi, spoštljivi odnosi med zaposlenimi in kako skupaj kot “team” lahko stremijo k še boljšemu, zato ker drug drugega podpirajo in drug drugemu dajejo vrednost. Orjan mi je razlagal tudi o sistemu, ki ga mi Slovenci še ne poznamo. Na Švedskem namreč ne poznajo več ustanov v tolikšni meri kot mi, kot so psihiatrične bolnišnice, kjer bi bili ljudje zaprti. Čeprav je seveda veliko ljudi diagnosticiranih s psihološkimi motnjami so le ti svobodni in sistem na njih omogoča širši pogled. Tudi teme o psiholoških motnjah, o počutju, o kakršnih koli osebnih krizah so v njihovem vsakdanjiku pogostejše, med seboj se o tem lažje in bolj odprto pogovarjajo, kot mi Slovenci. Tu ni nenavadno če poznaš nekoga, ki ima depresijo ali pa če svojo izkušnjo zaupaš prijatelju, znancu, javnosti. Prav tako šole za specializiran in navaden program niso ločene, kot pri nas. Učenci imajo nekatere predmete celo skupaj, nahajajo se v isti stavbi/šoli, srečujejo se vsak dan v jedilnicah; skupnih prostorih in že od malih nog trenirajo in negujejo spoštljiv odnos do drugačnih. Zdi se, da to omogoča širši pogled Švedov na vse problematike in da probleme vidijo v smislu rešitev, kaj vse lahko še izboljšajo.
Ta dan je Birrgitin zadnji delovni dan v Activi, pred upokojitvijo. Tudi v Orebru je pripravila kosilo; okusno korenčkovo juho (imam recept), namaze, kruh in sir. Naj povem kot zanimivost, da je več kot polovica okoli 20/35 zaposlenih v Activi- vegetarijancev. Prav tako me je presenetilo dejstvo, da samo dva od zaposlenih kadita cigarete. Sem prišla v okolje, kjer jim zdravje in narava predstavljata dve močni vrednoti. Birrgita pravi, da bi rada prišla v Slovenijo, tako, da se dogovarjava kako bi to realizirali. V torek je Lars po Activi razširil novico, če je kdo pripravljen posoditi kolo za Denisa, ki ostaja z menoj še en mesec moje prakse. Na e-mail je hitro odgovorila Marie, sodelavka in nama še isti dan pripeljala kolo. Res so tako srčni in pripravljeni pomagati.
#3
V četrtek sem nadaljevala s samostojnim delom. Po treh tednih me je ujel prehlad, tako, da sem poskušala biti čim manj v stiku z drugimi. Pred koncem sem se o svojem delu pogovorila še s supervizorko.
#4
Petkov dan je bil namenjen obisku Aniara kulturno-umetniškega centra. Udeležencem in mentorjema Aniara centra sem predstavila kaj bom počela s kvalitativno raziskavo in jih prosila za sodelovanje. Dva sta se javila takoj, tako da število udeležencev za intervju verjetno ne bo problem. Ta dan sem poskušala navezati stike z večino udeležencev. Nekateri so tako zelo odprti in srčni, sprejeli so me precej hitro. Nekateri pa so bolj tihi in introvertirani, a ko pristopiš do njih z interesom in pristnostjo mi tudi oni radi razložijo in odgovorijo na vprašanja, ki jih zastavim. Všeč mi je, kako različni smo si. Ena izmed udeleženk je rekla, da se v Aniara centru počuti varna in srečna, kar je tudi njen razlog, da ga redno obiskuje. En izmed udeležencev razvija računalniško igro z naslovom Waniara, v katero je vključil vse osebe iz centra in njihove interne šale. Ena izmed udeleženk, ki se profesionalno ukvarja z ježo konjev, mi je razlagala kako moraš s konjem ravnati. Čuti veliko povezanost z njimi in pravi, da moraš točno vedeti kako je bil konj vzgojen preden ga zajahaš. Veliko ljudi jih vzgaja z nasiljem, kar je hitrejša metoda, ampak pusti toliko posledic na konju, da nikoli ne veš kako bo odreagiral. Pravi, da konj vse čuti, vsa čustva tudi strah in takrat je nevarno za oba (ker se lahko začne premikati po svoje).
Po Aniari sem šla do pisarn v Hallsbergu, kjer so me prosili za uslugo, da odpeljem službeni avto v Orebro. Bila sem vesela, da so mi to nalogo zaupali.
V petek zvečer smo se z Denisom in Larsom odpravili na koncert skupine The Americans iz Los Angelesa. Koncertni prostor je bila zatemnjena jedilnica Grand hotela, oder je bil precej blizu, tako da je bilo ozračje koncerta zares intimno. Izvajajo country rock glasbo in vsi so glasbeni mojstri. Uživali smo vsako minuto, še posebej pri avtorski pesmi I’ll be yours, ki je bila moja najljubša (https://www.youtube.com/watch?v=DWqH-s9NpLM) . Bil je res izjemen koncert. Po tem smo se z glasbeniki tudi pogovarjali, imajo turnejo po celotni Švedski, Angliji in na Irskem. Njihov CD pa bo ostal, kot trajen spomin na odličen večer.
Vikend sva izkoristila za raziskovanje narave in 4. največjega jezera na Švedskem.
