ŠVEDSKA - TEDEN #4
#1
V ponedeljek sem končala intervju in pričela s pisanjem raziskave. Teorijo, namen, metode in strukturo sem pokazala tudi mentoricama pri tem projektu. Delo sta pohvalili, všeč jima je bil pristop in način kako sem se dela lotila. 21. Vprašanj sem dala natisniti tako, da sem lahko naslednji dan začela z bolj terenskim in živim delom raziskave z intervjujanjem udeležencev, ki so bili na mobilnosti leto ali dve nazaj. Med kosilom sem se z Aso pogovarjala o tem kako se zaposleni motivirajo, zanimalo me je, če so vsi efektivni pri delu, glede na to, da vsak dela v svoji pisarni, zase. Seveda je rekla, da mora biti motiviranost predvsem notranja, zato so tu. Efektivnost pa tudi, če ne se slej ko prej ugotovi, da nekdo zaostaja, da delo ni opravljeno, kot mora biti. Dobila sem občutek, da če se to zgodi, lahko hitro pride do odpovedi. Kljub temu da dela vsak zase se na koncu delo združi v eno in vsaka celica mora delovati, da je podjetje lahko uspešno in da se premika naprej.
#2
Dan se je začel z obiskom socialnega centra Orebro. Bjorn, mlad socialni delavec, je tam zaposlen drugo leto. Sprejel me je v pisarno in mi v dveh urah razložil kakšen je njihov sistem, s čim se ukvarja. Informacije so bile res zanimive, saj je govoril o svojih primerih, o resničnih zgodbah. Najprej mi je razložil, da se njihova podenota deli na več oddelkov:
- prvi oddelek se ukvarja z najstniki starimi med 13-19 let, ki imajo kakršne koli težave, socialni delavci jih lahko najdejo na šolskem igrišču, na ulici, če opazijo, da je njihovo obnašanje npr. agresivno ipd.
- Drugi se ukvarja s starši, za njih organizirajo srečanja in delavnici o vzgoji otrok.
- Tretji se pravtako ukvarja s starši, ampak predvsem z mladimi. Pri njih je pomembna podpora in povezovanje z drugimi mladimi starši.
- Četrti nudi pomoč vsem, ki so bili priča oz. po nedolžnem vključeni v kriminalno dejanje in imajo posledice, kot npr. post-travmatska stresna motnja.
- Oddelek, ki nudi podporo mladim in otrokom, katerih starši so zasvojeni s kakršnimikoli substancami (alkohol, droge, tablete).
- Otroci, ki žalujejo ob izgubi bližnjih oseb in otroci staršev, ki imajo duševne motnje.
Ker Bjorn dela v 5. navedenem oddelku sem dobila največ informacij o njem.
Sam vodi dve skupini (do 6 udeležencev v vsaki) vsaka enkrat na teden, eno od 6-8 let in drugo od 10-14 let. Tja pridejo otroci, katerih starši so bili / so zasvojeni s prepovedanimi substancami. Večina otrok je bila dodeljena drugim rejnikom ali pa so starši ozdravljeni. Bjorn otrokom razlaga, da je odvisnost, kot bolezen. Želi jih informirati o simptomih, posledicah, o doživljanju tako, da lahko svoje izkušnje teoretično podoživijo in situacijo bolje razumejo. Fokus je predvsem na otrocih in njihovem doživljanju ne pa na motnjah, prepovedanih substancah, starših. Pred začetkom skupine se z vsakim staršem individualno dobi in predstavi cilje skupine same. Starši in otroci se morajo za vključitev v skupino strinjati. Otroku o svojih izkušnjah ni treba govoriti naglas, dovolj je, da se na vsakem tedenskem srečanju predstavi z imenom in kaj ga je prineslo (“sem Matilda, moja mama je odvisnica od heroina). Že ta korak je velik in pomembno je, da to verbalno izrazijo. Na nek način to dejstvo tekom srečanj vse lažje sprejmejo. Od tu naprej gre lažje, kajti otrok se počuti varnega, ker imajo vsi udeleženci podobne zgodbe. Otroke učijo, da odgovornost za situacijo prevzemajo le in izključno samo starši. Učijo jih kako ravnati s čustvi (jeza, sram, krivda, žalost), kako jih prepoznati, kje v telesu jih čuti vsak posameznik. To prikazujejo predvsem preko risb, ko narišejo človeško telo in vsak zase nariše, pove kje v telesu čuti določeno čustvo. Vse te pomembne premike v možganih in nove poti jih učijo preko risbe, preko igre z različnimi pristopi in strategijami npr. uporabljajo tudi metode čuječnosti. Učijo jih, da starša lahko enkrat sovražiš (pijan), drugič ga imaš neizmerno rad (trezen), da s tem ni nič narobe.
Opis deklice, katere oče je alkoholik:
Pijan OČE
- Govori čudno
- Kriči
- Grde besede
- Slab zadah
- Neumnosti
- Najraje bi umrla
Trezen OČE
- Prijazen, prijeten
- Tečen
- Dober oče
Locirana čustva deklice, katere mama je alkoholičarka
NOGE, ROKE: strah
GLAVA: jeza, žalost, nesigurnost
ŽELODEC: Lakota, živčnost, veselje, nesigurnost, žalost
Povedal mi je o dečku, ki je prišel s starši na individualno srečanje. Bil je nemiren, težko se je skoncentriral, begal je po pisarni,… Diagnosticiran je bil s hiperaktivnostno motnjo: ADHD. Starša sta bila v preteklosti odvisnika. Po tem srečanju, je deček redno obiskoval srečanja v skupini z drugimi otroki. Tam je bil popolno nasprotje, ker se je počutil varno je bil miren in njegovo psihično stanje se je začelo izboljševati. Bjorn pravi, da je po 6 mesecih prenehal z jemanjem tablet za ADHD. Ta zgodba kaže, kako odgovorni so starši za otrokovo doživljanje in vedenje. Otrok posnema, otrok prevzema čustva staršev in jih s hiperaktivnostjo ali pa s čim drugim opozarja, da so šli predaleč. To je kot klic na pomoč, da nekaj v odnosu ni vredu. Otroci zaznavajo veliko več, kot odrasli in to se jim zapisuje v telo in možgane. Pomembno je, da jim zagotovimo varno, ljubeče okolje, kjer se lahko optimalno razvija tako mentalno kot telesno.
Socialni delavci, kot vodje srečanj in priče transformacij osebnosti otroka imajo na voljo 1x mesečno srečanje s psihologom, da lahko z njim vse dileme, vprašanja, tesnobe v povezavi z delom razrešijo.
Po prijetnem in poučnem obisku sem se z vlakom odpravila proti Hallsbergu. Tam sem imela 2 dogovorjena intervjuja. Osebi S in L sem prvič spoznala, vsakega posebej in jima zastavila vprašanja o mobilnosti. Oba sta v preteklosti obiskala Italijo- mesto Pistoia s pomočjo Active, kot koordinator programa. Po opravljenih intervjujih sem obiskala še Aniara umetniški center in tam srečala novo udeleženko K. Tudi ona se je v preteklosti udeležila mobilnosti in praktičnega dela v Sloveniji. Delala je v Snagi in pomagala saditi rastline po parkih v Mariboru. Je introvertirana oseba, pravi, da ne mara množice, da ima bipolarno motnjo. Je pa bila zelo ponosna, da ji je uspelo izkusiti priložnost. Pri tem jo je spodbujal, ji pomagal njej prijatelj, ki se je mobilnosti tudi sam udeležil. Vsak posamezen intervju je trajal cca. 45 min.
#3
V sredo sem v Aniara centru nadaljevala z intervjuji. Prvi je trajal preko 60min, drugi pa je bil precej “multikulturen”. Pogovarjala sem se z osebo D., deklico, kateri starši prihajajo iz Bosne in Hrvaške in živijo na Švedskem. Tako, da sva se lahko sporazumevali v dveh jezikih in prav hecno je bilo z nekom govoriti srbo-hrvaško.
Podobno izkušnjo sem imela popoldne, ko sem z Matsom iz Active obiskala psihološko in psihoterapevtsko ordinacijo. Psihologinja in psihoterapevtka Indira Džinič mi je predstavila svoje delo. Na Švedsko se je preselila iz Bosne, leta 1992 in si tu ustvarila kariero, družino. Dela predvsem z ljudmi, ki imajo hude, boleče travme in post-travmatske stresne motnje. Uporablja več različnih metod, kot je npr. EMDR. Srečanje je bilo zelo prijetno, spoznala sem njene sodelavke, psihologinje, razlagale so mi kako občutljivi so ti ljudje in kakšen je švedski sistem javnega zdravstva. Če zdravnik presodi, da potrebuješ psihologa, te k njemu napoti. Vsaka terapija stane približno 9e, ko dosežeš 150e se pravi 16 terapij +, so le-te od takrat naprej zastonj. Čas obiskovanja psihologa je odvisno od osebnostnega razvoja posameznika, ponavadi traja 6 mesecev in več. V svojih terapijah uporabljajo tehnike, strategije, ki so precej tradicionalne, a seveda delujejo. V psihološki terapiji vzporedno sodelujejo s fizioterapevti, ki pomagajo klientu travmo premagati oz. jo izničiti s fizičnimi vajami. Ta povezava je zelo smiselna, saj duševno brez fizičnega in obratno ne gre. Fizična in duševna terapija pomagata pri vzpostavljanju novih sinaps, novih možganskih poti. Tako izginja vse, kar je zasidrano v telesu od prej, vsi strahovi, blokade. S psihologinjo Indiro sva se dogovorili za nov termin, da mi pove še več, kajti ura srečanja je minila prehitro.
#4
Danes se je dan začel čudovito, z jutranjo kavico in rogljičkom v svoji pisarnici-mmm.
Začela sem s transkriptom prvega intervjuja in ugotovila, da bom za vsak prepis potrebovala kar precej časa.
Po službi sem se udeležila srečanja Access consciousness in sicer z izmenjavo Access barsov- metode, ki v moje življenje prinaša lahkotnost bivanja, svobodo, umirjenost in veliko sprememb. Je tehnika sproščanja z dotikom na točke, ki se nahajajo na glavi in obrazu, terapija/ tretma traja približno 60min. Razširjena je po vsem svetu, tako, da sem na internetu v bazi facilitatorjev našla Tino iz Orebra. Tina ima svoj SPA, masažni salon, kjer uporablja tehnike Access consciousnessa. Imela sem tak prijeten občutek; lahko greš kamorkoli pa lahko najdeš možnosti, ljudi, ki imajo podobno mišljenje ali pa drugačno in se vseeno počutiš domače. Vse bolj razumem misel, da si doma tam, kjer je srce.
#5
Danes sem imela veliko smolo… Iz glave mi je ušlo srečanje s psihologom, ki dela po metodi kognitivno-vedenjske terapije. V službi sem bila tako zatopljena v svoje delo, da sem na srečanje čisto pozabila. Bilo mi je tako hudo, ko je v pisarno vstopil Mats, ki je to vse organiziral. Obema sem se opravičila, čeprav razlog ravno ni bil tehten. Bila sta zelo razumevajoča in mi omogočila nov termin za srečanje. Bila sem jima tako hvaležna… Sklep dneva: od danes naprej vsak dan gledam v svoj koledar.:)
Z največjim veseljem sem odšla iz službe na podaljšan vikend in oddih.
#6
Z Denisom se tu veliko sprehajava, zraven naju je veliko gozdnih potk, fitness na prostem... V soboto sva se namenila v mestece Noro, 30km iz Orebra. Hiše v Nori naj bi spadale pod Unesco zapuščino. Ko sva prišla z avtobusom v center Orebra, sva si za izlet premislila in raje ostala v mestu. Razlog za to je bilo živahno in športno dogajanje po ulicah Orebra, odvijal se je dogodek imenovan Action run. To je eden večjih zunanjih športnih izzivov, z vojaškimi vajami, ovirami. Nanj se lahko prijavijo skupine in med seboj tekmujejo. Poligon je bil speljan po celem mestu, vsaka postaja pa je predstavljala svojo nalogo. Če naloge nisi opravil uspešno, si moral za kazen narediti 10 vojaških sklec. V mestu je vladal tekmovalni, športni duh, toliko ljudi naenkrat, ki tekmujejo, navijačev, ki spodbujajo, od mladih do starejših, različnih kultur, fizične kondicije… Z Denisom sva se ob spremljanju dogodka prav zabavala. Mogoče pa sva le dobila zagon za vojaške sklece, naslednji dan sem jih namreč začela izvajat.:D Po 3-urnem spremljanju sva se odločila, da greva v shooping center izven mesta, imenovan Marieberg in v Ikeo na odlično "kočerjo".
V nedeljo sva se sončila pred stanovanjem na travniku in igrala igro Lost city, ki jo je Denis kupil v Stockholmu. Proti večeru sva se odpravila do palače Karlslund, ki je bila na žalost zaprta, se je pa dalo videti starinsko, veličastno notranjščino.
Bil je 30. maj in kot se šegam in navadam spodobi sva se udeležila dogodka leta v Orebru- kresovanje ob gradu. Dogodek leta zato, ker se je zbrala množica ljudi, kot da bi vsi prebivalci mesta "prišli na plano". Začeli so z otvoritvijo in z melodijami pihalnega orkestra, nadaljevali z veličastnim prižigom kresa sredi jeza z ognjenimi puščicami in koncertom Mešanega zbora univerze Orebro. Večer je bil res magičen, za konec smo lahko uživali ob pogledu na grad in ognjemet nad njim. Počutila sva se, kot prava Šveda...:) Je pa tu razlog za kresovanje zgodovinsko drugačen, kot v Sloveniji. S kresom na Švedskem pozdravijo pomlad.
RSS Feed
